Pravijo, da v Fontainebleau nimaš česa iskati, če ne plezaš vsaj šestic. Nikakor se ne strinjam: tam je plezalni raj tudi za nas, ki smo bliže štiricam. Nikjer drugje drugje se še nisem srečal s tako raznolikim plezanjem.
Gozd Fontainebleau je posut z balvani iz peščenjaka. Na njih so generacije pariških plezalcev vadile za dolge vzpone v Alpah, sčasoma pa se je balvansko plezanje razmahnilo kot samostojen šport.
V Fontainebleau se lahko na majhni višini - torej varno - soočimo z zelo raznolikimi plezalnimi ugankami. Pred Fontainebleau sem večinoma plezal v kraškem apnencu, kjer so si smeri veliko bolj podobne. S svojo raznolikostjo me je Fontainebleau prisilil, da plezam manj na silo in da bolj pazim, kako se gibljem s celim telesom. Po plezalnem dnevu v Fontainebleau je moje celo telo enakomerno utrujeno.
Kam?
V gozdu mrgoli skupin balvanov z označenimi smermi. Smeri so zbrane v skupine po težavnosti in označene z barvo (zanimivost: skupina smeri je približek kaki alpski smeri). Začetniki bomo plezali predvsem smeri označene z rumeno, oranžno in modro.
Plezanje postaja vedno popularnejše, zato so lahko bolj plezane smeri gladke. Midva se tradicionalnih sektorjev lotiva le, ko se počutiva bolj uplezana, sicer pa obiščeva kak sektor globlje v gozdu.
Za privajanje na Fontainebleau priporočam sektor Rocher des Potêts v gozdu Trois pignons v bližini Milly-la-Forêt. Za začetek vse štima. Smeri so rumene in oranžne barve, dovolj nizke, da nas, nenavajene, ni strah, a kljub temu nas vsaka postavi pred novo uganko. Tam sem bil že velikokrat, a mi še nikoli ni bilo dolgčas.
Vsekakor priporočam nakup vodnička, a že spletni vodič bleau.info je precej temeljit.
Etika
Skala iz peščenjaka je precej krhka. Zato NE plezamo mokrih balvanov, pred vstopom v smeri si OBVEZNO obrišemo plezalnike ter za sabo počistimo oprimke. Tako lepega gozda pa itak ne želimo smetiti.
Zgodovina
Za vpogled v tradicijo Fontainebleau priporočam dokumentarec plezalskega zanesnjaka.
Fontainebleau in jaz
Prvič sem prišel poleti 2010, za pet dni. Šotore smo postavili v kampu v Grez sur Loing. Kamp je bil v juliju precej prazen. Na drugo stran reke, v kateri se da kopati, se preko starega mosta pride do po francosko pravljične srednjeveške vasici. Ob plezanju pa šok: vse se zdelo tako težko! Še štirice je bilo težko plezati…
Ko sem živel v bližini Pariza, sem Fontainebleau globoko vzljubil. Tako igrivega gozdiča - sploh mi ni treba plezati, da se imam super - ne poznam. Poskušala sva ga obiskati vsak teden, vsaj enkrat, če je bilo le dovolj toplo in suho. Po skoraj letu dni v Parizu je to še vedno moj najljubši kotiček. Še se bom vračal.